Katja Rutar

Jan 27, 2016

Ko sem se kot 15-letni otrok odpravila v internat, si nisem znala predstavljati življenja v njem in je trajalo več mesecev, da sem se navadila na življenje brez staršev, sestre, osnovnošolskih sošolk, prijateljic in prijateljev od doma.

Ko pa sem internat in novo okolje s časom sprejela za svoj novi začasni dom, sem odkrila, da so tudi nove sostanovalke zabavne osebe, vsaka s svojo zgodbo in navadami, iz česar sem se tudi sama mnogo naučila. Še malo dlje je trajalo, da smo ugotovile, da nam tudi vzgojiteljice z vztrajanjem pri svojih pravilih želijo samo najboljše, če že ne za tisti trenutek pa vsaj za kasneje v življenju.

Življenje v internatu me je zelo utrdilo, oblikovalo in naučilo samostojnosti. S takratnimi sošolkami-sostanovalkami se še sedaj – po dvajstetih letih – večkrat letno srečujemo, obujamo spomine in nam nikoli ne zmanjka tem za pogovor.

 

KatjaRutar

Katja Rutar

Življenje v internatu me je zelo utrdilo ...