Tereza Hrabar Simon

Nov 7, 2015

Pred dobrimi 20-imi leti sem prvič stopila skozi vrata internata šolskih sester. Seveda, kaj je bolj razburljivega od dejstva, da ne bom več doma pod kontrolo ter z “zateženimi” starši … internat nam je bil kot drugi dom.

Še danes se dobro spominjam, kako luštna skupnost smo bile. Stale smo druga drugi ob strani se skupaj jokale in smejale ter ušpičile tudi kakšno prijetno neumnost. V internatu smo bile po nadzorom s. Lucije in žal že pokojne Tinke. Všeč mi je bilo, da smo imeli red in disciplino, da nas niso pustili svobodno frčati, kar danes kot starš razumem in podpiram, saj sem mnenja, da otroka lahko vzgojiš v pravo smer, če mu pokažeš, kje so meje. Naučile smo se dela in reda.

V internatu smo stanovale punce vseh starosti ter iz vseh vetrov, različnih navad in kultur.

Živeti in deliti svoj življenjski prostor ter navade, različne veroizpovedi in porekla … Naučili smo se strpnosti do nekaj nam nepoznanega. Seveda je bilo potrebno v izogib prepiru marsikdaj narediti kompromis med sostanovalkami kot tudi z vzgojiteljicami.

Danes je v internatu tudi moja hči in lahko rečem, da sem pomirjena, ker je v dobrih rokah ter vem, da ji bo internat nudil splošno zdravo vzgojo, ki ti ostane doživljenjska.

 

TerezaHrabarSimon

Tereza Hrabar Simon

Stale smo druga drugi ob strani se skupaj jokale in smejale ...