Šola in skupni ve- čeri ob kitari, petju in smehu
Št. Petra se rada spominjam. Eden od trenutkov, ki mi je ostal najbolj v spominu, je bilo naše „štrajkanje“ proti centralni maturi. „Štrajk“ je bil sicer neuspešen, a mislim, da je vsem nam ostal v spominu, predvsem ravnatelju, ki nas je „lovil“ po celem Št. Petru in Št. Jakobu. Rada pa se spomnim tudi internata in sester: s. Kornelije, ki nam je kuhala, s. Urše in s. Bernarde in kasneje tudi Anje, ki so nas vzgajale, s. Veronike, ki nam je predavala italijanščino in s. Anunciate. V internatu sem doživela tudi kar nekaj lepih skupnih večerov ob kitari, petju in smehu. Kdaj pa kdaj smo se tudi jokale ob kakšni romantični komediji, a solze nikoli niso tekle prav dolgo. V internatu smo kdaj pa kdaj tudi rade ponagajale naši s. Urši, s katero smo se na koncu našim vragolijam tudi skupaj nasmejale.
Organizacija dogodkov
V Št. Petru sem se naučila marsičesa, če ne drugega veliko uporabnih mašil in fraz. Seveda pa tudi organizacije in sodelovanja pri raznih dogodkih, kot so Literarna kavarna, tombola, maturantski ples, Impulz … V razredu smo se najbolj nasmejali prof. Lidiji Vovk in njenemu visokemu „soooooo ….“, prof. Marjanu Gallobu in njegovemu ponavljanju besede „unglaublich“ v več jezikih, učenja sklan jatve „dve gospe“ v slovenščini, pri nemščini s prof. Valentinom Müllerjem in prof. Erikom Lorenzem z njegovim neusahljivim znanjem in tekanjem „goridoli“ pred tablo.
Majhna šola – skupnost – družina
„Skupaj s Frančiškom do sreče do sonca, skupaj pojdimo, da najdemo cilj. Skupaj s Frančiškom od začetka do konca, da nihče od nas ne bi zgrešil …“ in pa „Temna noč, vsi že spijo. Tam na nebu zvezde gorijo. Klara gre iz hiše naskrivaj in ve,da je ne bo več nazaj. Ker to je njena odločitev …,“ sta pesmi, ki me poneseta predvsem nazaj v internat in seveda tudi v šolsko kapelo.
Kar mi je najbolj ostalo v spominu, je pa predvsem to, da smo majhna šola – skupnost – družina.
