V sklopu priprav na 110-letnico prihoda šolskih sester v Št. Peter smo se v internatu odločili za ustvarjanje na temo zgodovina naše ustanove.
Osnova je bila rožanska povest »Dobrotnik«, ki govori o Mateju Ražunu, šentjakobskem župniku, ki je šolo ustanovil in v Št. Peter poklical šolske sestre.
Naša tema je pogled nazaj, zato smo pri ustvarjanju uporabili material, ki že ima svojo zgodovino.
Mentorici: Iris Godec in s. Urša Šebat.
Konec druge svetovne vojne
Po delni izselitvi angleških vojaških oblasti so se spet vselile redovnice v bivši samostan. Nekaj vojaških starešin s kuharjem je bivalo še tu. Razkošno so uporabljali svoje zadnje zaloge. Tudi s parketnimi deščicami, ki jih je bilo na podstrešju cele skladovnice za vse sobe v hiši, so netili in z veseljem poslušali prasketanje ognja.
Končno so tudi ti dobili povelje za izselitev. Ostale so sestre same. Začele so s temeljitim čiščenjem in urejevanjem hiše od podstrešja navzdol.
Mlada sestra z visoko zavihanimi rokavi je pospravljala podstrešje.
Podstrešje je uredila. Pa se še enkrat ozre v strop: jojmene, nad trami in pod njimi je kar visela pajčevina! Kar se ji pod temnim tramom metla zatakne in nekaj se rahlo zaziblje. V naglici potegne sestra ovoj k sebi in raztrga papir. Pokaže se lepa slika – portret. Teče z njo po stopnicah navzdol in jo kaže starejši redovnici.
Ta je spoštljivo obrisala z nje prah in jo sočutno gledala. Slika je dobivala vedno lepši izraz.
»Čigava je slika? Povejte no, povejte!« je silila mlada sestra. Starejši sestri se je orosilo oko, saj jo je ona spravila na varno pred vojno vihro. »Slika dobrotnika,« je rekla ter naročila, naj se obesi na najbolj vidno mesto v hiši.
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 1. poglavja.
Župnik v Št. Jakobu v Rožu
Počasi so ga tudi oni vzljubili zaradi njegove dobrotljivosti. Pomagal je v stiski vsakomur, ubogi stari ženi, ki bi rada šla k zdravniku, pa ni imela denarja; kmetu, ki bi mu zaplenili imetje zaradi dolgov; občinskemu uradniku, ki si je za svoje potrebe izposodil denar v občinski blagajni in je kasneje mislil vrniti, pa ga je prehitela kontrola iz Celovca.
Sam je hodil skromno oblečen. »Črni jopič« je bil obledel in se je ob pripekanju sonca spreminjal v rdečkastega. »Gospod, kupite si nov jopič, saj nimate ne žene ne otrok, da bi tako šparali. Čemu le šparate? Čemu?« mu je pojasnjevala doromisleča kmetica. On pa se je vselej nasmehnil.
Začel se je ukvarjati z mislijo, kje bi kupil zemljišče za narodno in gospodinjsko šolo, ki bi prinesla vsemu Rožu cvetoče dni. Za to misel je imel mnogo prijateljev, a nič manj nasprotnikov.
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 5. poglavja.
Sestanek pod staro lipo
»Sveta vera bodi vam luč, materina beseda pa ključ do prave narodne omike,« jim s slovesnim poudarkom začne govoriti.
Možje in žene! Še gori luč vere v vaših srcih. Še imamo v rokah ključ do zakladov naše narodne omike, ker še ljubimo materino govorico, ter znamo brati in pisati v jeziku naših učiteljev. A vaši otroci, vaši sinovi in hčere? Bojim se, zelo se bojim, da še vaših mašnih bukvic ne bodo več znali brati …!«
Treba nam je šole. Brez šole ni branja ne pisanja, poudari župnik.
»Saj imamo šolo!« zakličejo vsi.
»Pa ta ni naša. Ta nam otroke odtujuje. Uči jih ljubiti, kar ni domače, to, kar vam ni drago in sveto,« pojasnjuje župnik.
»Zgradimo si jo! Zgradimo si jo!« se navdušujejo možje.
»V imenu ljudstva!« govore in si sežejo v roke.
»V imenu našega ljudstva, za naše ljudstvo, za našo mladino, za našo bodočnost, da ohranimo našo besedo, sklenemo danes, da bomo zgradili svojo narodno šolo. Trdno zaupamo v podporo naših rodoljubom. Pričakujemo sodelovanja vsega naroda. Najbolj pa zaupamo v božjo pomoč!« govore možje. »Naša šola bodi sad skrbi in dela nas vseh!« potrjuje množica.
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 6. poglavja.
In kupili so zemljišče
In kupili so zemljišče na Užmanovi in Boštjančičevi njivi in še 12 kvadratnih metrov Žefranovega sveta. Tukaj na tem gričku so meseca junija leta 1904 začeli graditi stavbo.
Dan za dnem so hiteli ljudje z lopatami, motikami, vozovi in samokolnicami k novemu stavbišču. Vsak dan je vsaj eden iz vsake hiše pritekel na pomoč. Nekateri so kopali temelj. Drugi so dovažali pesek in sipino od Drave. Ni bilo še avtomobilov, ves gradbeni material je bilo treba pripeljati z majhnimi ‘trugvami’. Tretji so šli v gozd. Sekali so les. Vsaka hiša je dala vsaj eno smreko.
Vse je delalo, mrgolelo kakor mravlje.
»Složno, bratje!« je spodbujal župnik Matej. »Složno, bratje!« so navduševali drug drugega.
Ni bilo počitka; deloavnih ur Šentpetrčanov, Srejanov, Šentjakobčanov in onih iz Leš ni nihče zapisoval. Delala je ljubezen brez plačila – za slovenske otroke.
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 6. poglavja.
Redovnice iz Maribora
Drugi teden so otroci skakali okrog narodne šole. Po vasi je šla novica, da so prišle tri redovnice iz Maribora. Marsikdo odraslih je zavil od ceste, da si ogleda hišo in vidi, kakšne so sestre in kaj delajo. Nič ni ušlo pogledom vsakovrstnih radovednežev. Pripovedovali so doma, da je ena sestra velika in dostojanstvena, druga krepka in tretja »žauberna«.
Tretjega novembra 1908 se je v novem šolskem poslopju nastanila trirazredna javna ljudska šola s slovenskim učnim jezikom.
Deželni šolski svet je izvolil za začasnega vodjo učitelja Gregorja Bürgerja iz Škofič in nastavil dve redovnici: s. Uršulo Gosak in s. Leonardo Košir.
Narodna šola je zaslovela v vsem slovenskem delu Koroške. Otrok je bilo vsako leto več.
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 8. poglavja.
V šentjakobski Narodni šoli niso sestre sedele samo za katedrom v razredih.
Učiteljica s. Uršula Gosak se je tudi razumela na umno kmetovanje. V razvedrilo ji je bilo, da je takoj po pouku pomagala na njivah in travnikih. Pri srcu ji je bil gospodarski napredek.
»Zdi se mi, da je rast in vrednost poljskih pridelkov odvisna od dobrega semena. Pisala bom očetu na Štajersko, da pošlje seme za deteljo, žito, korenje, buče in repo,« se je posvetovala modra gospodinja s sosedi.
»Vam rečem,« pravijo stari Šentjakobčani še danes nekoliko pretirano, »odkar so poslali s Štajerskega semena ne samo za samostan, temveč tudi za nas sosede, nam je korenje dozorelo v dolžini komolca, rž in pšenica pol drugi meter visoko in repa debela kakor velika otroška glava.«
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 8. poglavja.
»Počitnice so. Zdaj bi imela čas, da pomagam pripraviti drva za zimo,« je menila s. Uršula. »Lansko zimo je otroke zeblo. Premalo smo kurili, ker ni bilo drv.« Kar ji šine dobra misel v glavo:
»H Liechtensteinskemu pojdem v Rožek. Mogoče usliši prošnjo, da mu vsako leto lahko očistimo nekaj gozda v Karavankah.«
Seveda je knez z veseljem dovolil, da mu urede gozdove, zlasti tam ob gorskem potoku, hudourniku, kjer je pot na planino Rožco.
Več jeseni je sestra Uršula s svojimi sestrami napregala konje in gozdarila, in večkrat so ji debla in suhljad štrbunknila v gorski potok z vozovi vred. Največ smeha pa je bilo, ko se je nekoč sama z gorske strmine zakotalila v potok.
»Ne vem, ali bi se smejala ali jokala,« je dejala sama pri sebi. Stresla je mokroto s sebe, pa je kljub temu še teklo od nje.
»Mokri ste, pojdite domov, da se preoblečete,« ji je svetovala sosestra. A s. Uršula je še sekala, klestila in pobirala suhljad.
»Saj sem na zraku. Habit se bo posušil; prehladila se tudi ne bom, ke se gibljem in delam,« se je zagovarjala delavna učiteljica in vztrajala do večera.
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 8. poglavja.
Zapor
Nekega dne se je župnik Matej zelo začudil, ko je od učitelja iz Želinj po 18. letih dobil karto z enim samim stavkom: »Upam, da se kmalu vidimo.« – Takoj je razumel: »To pomeni; da me je ovadil. Ovadili so me tudi nekateri nasprotniki v Št. Jakobu. Saj jim berem na obrazu, ko jih srečujem.«
Rodni sestri Francka in Lenka, ki sta mu gospodinjili, sta očedili sobe in hodnike župnišču. Naslednji dan se pojavita v kuhinji dva detektiva: »Kje je župnik?«
»Na spoved je šel. Vsak čas mora priti,« sta v strahu odgovorili gospodinji.
»Lenka, daj mi skodelico kave. Danes sem že lačen,« je prosil župnik svojo sestro, ko je kmalu nato odprl kuhinjska vrata.
Pa mu zaškripljejo tuji škornji v pozdrav: »V imenu postave pojdite z nama! Hitite, v eni uri nas odpelje vlak!«
Župnik je stekel po stopnicah po pripravljeni nahrbtnik. Potem sta ga detektiva vzela medse in odšli proti Podrožčici.
Po šentjakobski župniji so glasno jokali za njim župljani, ki so ga ljubili in mu bili zvesti, a drugi so se posmehovali:
»Prav se mu je zgodilo. Zakaj se ni brigal samo za cerkev!«
Župnik Matej se je kmalu znašel v temnici. Vsako noč je čakal, kdaj pridejo ponj, ga ustrele in zabijejo med štiri deske.
»Rad odpuščam, o Bog, prav iz srca vsem, ki so krivi, da sem tukaj,« je molil nedolžni župnik v ječi. Namesto na strelišče so ga večkrat peljali k zaslišanju.
»Obtoženi ste zaradi »srbofilstva.«
»Nazaj ga peljite v temnico!« je zavpil sodnik. In pokala je bikovka po Ražunovem hrbtu, dokler ga spet niso spravili za težka jetniška vrata.
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 9. poglavja.
Žrtev
»Dragi prijatelj!
Samo Boga in Tebe imam na tem bednem svetu. Zaupal bi ti rad, da se moja živčna bolezen vedno bolj slabša. Vse pozabim, vse gledam s temne strani. Nisem zmožen, da bi zmolil vsaj eno desetko rožnega venca. V fari že težko opravljam svojo dolžnost. Najrajši bi se vrnil na Koroško. Kaj misliš, ali bi bil kak kraj zame? Kjerkoli bo, bom zadovoljen. To mi sporoči! Hvaležen ti bom.
Čez zimo bi ostal še tu, potem na pomlad bi prišel na Koroško. Zidanje Narodne šole je skrhalo moje zdravje, dolgovi so mi prinesli bolezen, trpljenje v zaporu mi je pa živce najbolj ubilo.
Svidenja pričakuje
Tvoj Matej.«
Župnik Matej je tedaj živel kot velik revež.
Umrl je 25. decembra 1943.
Bil si:
Narodu zvezda,
Mladini sonce,
Družinam oče,
Cerkvi apostol.
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 9. poglavja.
Po plebiscitu
Po plebiscitu sestre niso več smele imeti v Narodni šoli osnovne šole. Oblast jim je le dovolila, sprejemati vojne sirote v oskrbo in vzgojo. Takih je bilo dovolj. Sestra prednica si je belila glavo, kako bi otrokom oskrbela vsakdanji kruh, obleko, obutev in posteljnino. Skrbna sestra Silvestra jo reši iz zadrege:
»Na zbirco pojdem. Za sirote bodo ljudje radi dali, saj sami ne vedo, kaj še njihove otroke čaka.«
»No, v imenu božjem, pa pojdite,« ji dovoli hišna prednica. Takoj drugo jutro se je sestra napotila na zbirco. Spremljala jo je pridna mladenka iz Srej, Roza Fugger.
Leto za letom sta prehodili rožanske vasi, doživljali lepe dogodke, a tudi nevšečnosti. Dobrim ljudem bi se zdelo kar čudno, če jih naši prosilki vsaj enkrat na leto ne bi bili obiskali.
»Bog vas sprimi! Lepo je, da ste spet prišli. Vemo, da, če prestopi hišni prag redovnica, je naša hiša blagoslovljena. Tisto leto ni treba klicati faimoštra, da bi jo žegnali,« so ljubeznivo čebljale dobre mamice. – Kdo se ob takih besedah ne bi čutil povzdignjenega? A sestro Silvestro je ta hvala le osrčila, da je laže hodila tudi po hišah, ki ji niso bile naklonjene.
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 10. poglavja.
Poti do src
Sčasoma so sestre dobile dovoljenje, da smejo odpreti gospodinjsko in obrtno šivalno šolo. Od vseh strani so prihajala dekleta, med njimi tudi take, ki jih starši doma niso mogli ukrotiti. »Redovnice znajo, te jo bodo že prenaredile,« so menile njihove matere.
Ni bilo lahko vzgajati v letih, ko se je povojno dekle izmikalo staršem in vzgojiteljem. A redovnice so potrpele in iskale poti do mladih src. Da je to uspelo, je bilo treba božje pomoči.
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 10. poglavja.
Odhod sester
Privihrala je druga svetovna vojna. Državna tajna policija je obvestila redovnice, naj se v osmih dneh izselijo iz hiše. S seboj smejo vzeti le svoje reči.
S težkim srcem so se šentjakobske sestre uklonile oblastnemu ukazu in iskale zavetja pri sestrah v samostanu Harbach v Celovcu in v mestu samem.
V njih hiši v Št. Jakobu je deželna oblast odprla nacistično gospodinjsko šolo. Starejši ljudje so novim dekletom dajali ime »Evine kače,« ker so se razgaljene sončile na travnikih in se z oficirji shajale v plesni dvorani, kjer je bila prej kapela.
– »Al’ so, zirane?« so godrnjali vaščani.
Dobrotnik, Rožanska povest, odlomek iz 10. poglavja.
