V sredo, 10. januarja 2018, smo se štiri prvošolke odločile, da bomo popoldne preživele v Celovcu. Okrog pol dveh smo se odpravile na pot, ki je trajala približno 1 uro. Šolsko kosilo smo izpustile, zato smo že komaj čakale, da se usedemo v restavracijo in nekaj pojemo. Po odličnem kosilu, ki nam je dal energijo za popoldan, poln nepričakovanih dogodivščin, smo se odpravile po trgovinah. Kot ‘ta prave Gorenjke’ smo si obleke samo ogledovale in kakšno tudi pomerile, kupile pa žal nobene. Nato nas je presenetil obisk Stelline sestre. Skupaj smo odšle na smoothie in se zaklepetale. Po dolgem klepetu smo se poslovile in ugotovile, da imamo samo še 2 min do avtobusa, ki pa je na drugi strani mesta. Nekaj minut smo razmišljale, kaj naj naredimo, in medtem je avtobus že odpeljal. Nemudoma smo poklicale s. Uršo in ji sporočile situacijo. Na srečo se na nas ni jezila, saj smo punce, ki nikoli ne povzročamo težav. Odločile smo se, da gremo še en krog. Spet pa smo se ustavile v trgovini, kjer sta Alja in Tinkara navdušeno pomerjali maturantske obleke. Medtem smo prejele klic od punc iz drugega letnika, ki so si zaželele 40 McNuggetsov s sladko-kislo omako. Nismo si mislile, da nam bo to vzelo veliko časa, zato nismo ravno hitele. Ko pa smo prišle v McDonald’s, smo zagledale veliko gnečo in se spraševale, ali nam bo uspelo ujeti avtobus. Stella in Tinkara sta že takoj ob pogledu na gnečo obupali in sklenili, da bosta raje počakali zunaj. Takoj ko smo dobile naše naročilo, smo hitro stekle proti avtobusni postaji. Med paničnim tekom smo se spomnile, da nam je s. Urša naročila, naj naredimo nekaj skupnih selfijev in seveda smo se tem bolj posvetile kot pa samemu teku. Na srečo nam je ostalo še nekaj minut, preden je avtobus odpeljal. Pripeljale smo se do železniške postaje, kjer smo lahko v miru naredile še nekaj dodatnih fotografij. Med vožnjo z vlakom smo se spraševale, ali avtobus do Št. Jakoba sploh še vozi. Po končani vožnji in pogledu na vozni red smo izgubile vso upanje, a še vseeno smo s polomljeno nemščino vprašale voznika, do kam nas lahko pelje. Sklenili smo, da nas zapelje do Marie Elend. Zopet smo poklicale s. Uršo in jo prosile za prevoz do internata. Da nam je pot do postaje hitreje minila, smo poklepetale s prijaznim šoferjem. Že med vožnjo smo začele dojemati, kaj se nam je pravzaprav zgodilo in kar naenkrat nam je vse postalo smešno. Ko smo prispele na postajo, nas je zaskrbelo, da bo s. Urša jezna. Z nasmeškom na obrazu se je pripeljala izza ovinka in takoj smo vedele, da ne bo nič narobe. Na poti do internata smo ji doživeto pripovedovale o nekaterih dogodivščinah pestrega dneva.
Kljub vsem oviram, na katere smo naletele, se bomo tega dneva spominjale z nasmeški na obrazih.
Prvošolke 
