Dedek me je ogrel za
ljubezen do dolgih sprehodov
po podeželju;
malo peš in malo s kolesom,
če je bila dolga pot.
Dedek me je v letih
mojega otroštva privedel
do odkritja pomladi.
Kako lepo je bilo opazovati prve vijolice,
ki so se skrivale pred vetrom
med posušenim listjem!
In potem pogled na dolgo vrsto
majhnih travnikov, ki se je
nenadoma odprl
našim pozornim očem!
In šopki trobentic,
ki sva jih večkrat skupaj našla v jarkih,
ne meneč se za blato
zaradi katerga nam je drselo!
Dedek me je vodil k temu,
da sem cenil močni vonj vijolic,
z mano se je trudil,
ko sem sestavljal
šopke drobnih marjetic,
vendar je tudi znal postaviti mejo
mojemu otroškemu navdušenju,
ki je hotelo vse nabrati:
dal mi je zaznati spoštovanje,
ki ga dolgujemo naravi in njeni velikodušnosti.
Gospod Bog,
naredi nas kakor pomladne rože,
ki sem jih spoznaval kot otrok:
naj bomo pripravljeni izpostaviti se
marčevskemu vetru,
samo da bi se povečalo veselje tistih,
ki pričakujejo nov letni čas.
Stvari govorijo, Chino Biscotin, Roberto Laurita, Ljubljana 2006.
