S hvaležnostjo na novo pot

IrisVirant_STP_1971_Foto_Reichmann_2018
Datum: 6. 1. 2019
Kategorija: Blog, Vzgojiteljice

V dneh pred božičem, ki so zaznamovani s pričakovanjem rojstva deteta Jezusa, sem zaključila nekajletno delo v internatu Št. Peter, saj tudi sama odštevam in pričakujem rojstvo malega čudeža, ki ga nosim pod srcem. S hvaležnostjo sem se zavrtela po spominih nazaj: kaj vse se je zgodilo v tem času, koliko je bilo lepih trenutkov, koliko dijakinj in dijakov se me je dotaknilo, kako bogate reči sem prejela v tem času. Človek bi pomislil, kaj vse je dal od sebe v tem času, a ko tako gledaš nazaj, ugotoviš, da veliko več kot daš, prejmeš. Dijaki in dijakinje ti dajo oz. te naučijo res veliko reči, ni vedno enostavno, je pa vredno. Internat je bil z mojim življenjem močno povezan, tukaj sem preživela veliko časa, močno me je spremljal tudi pri mojem osebnem življenju: v času mojega iskanja, zaljubljenosti, lanskoletne priprave na zakrament svetega zakona, letos v pripravi na prihod malega čudeža … Dragoceno je bilo tako pogledati svoje življenje in se hkrati odpraviti na novo pot, pot materinstva, ki bo drugačna od te do sedaj. Malo bitjece me je letos ves čas pridno opozarjalo, da je na prvem mestu. 😊 V internatu sem se tako poslovila od dijakinj in dijakov, od zaposlenih v Št. Petru, sester; pritekla je tudi kakšna solzica (nosečke smo v tem času še posebej občutljive 😉), prejela sem kar nekaj lepih pozornosti za na pot, predvsem pa so ostali lepi spomini shranjeni v srcu. Veselim se novega poslanstva in že pridno pripravljam vse potrebno za prihod malega bitjeca, seveda pa se bom rada še kdaj oglasila v internatu, predstavila našega novega člana, ki zelo dobro pozna glasove internata in bo privekal na svet v marcu (ali prej 😉). Kot družina bomo radi prišli v Št. Peter tudi k nedeljski sveti maši, pozdravili sestre, za katere vemo, da nas ves čas zvesto spremljajo z molitvijo, da smo tako blagoslovljeni in srečni.
S hvaležnostjo za vse,

Iris

Spomini, spomini …